Bibliobus dane ne vozi
Obveščamo, da danes naša Potujoča knjižnica – Bibliobus zaradi slabih vremenskih razmer ne vozi na relaciji: Grobišče, Matenja vas, Koče, Slavina, Selce in Žeje. Hvala za razumevanje.
Spoznajmo dvorec Ravne – Knjižnica Pivka
Drago Kolenc je ljubiteljski raziskovalec naše kulturne dediščine, avtor knjig Kraji, kjer je prepih doma in Dober dan, Krpanova dežela ter mnogih drugih poljudnih in strokovnih člankov in zapisov.
Razstava Bagrat Arazyan
Bagrat Arazyan, Armenija/Slovenija
umetnik, oblikovalec, kurator, glasbenik, filozof
Rojen je bil leta 1958 v Erevanu v Armeniji. Živi in dela v Sloveniji, Rusiji in Litvi. Od leta 1994 je soustanovitelj in kurator galerije in oblikovalskega studia Modius v Moskvi. Deluje na stičišču različnih medijev od tradicionalnih do multimedijskih praks. Je eden izmed prvih v ruski umetnostni srenji, ki se je začel ukvarjati z monumentalnimi deli, ki so ustvarjena z uporabo digitalnih tehnologij. Od začetka leta 2000 se aktivno ukvarja s temo človeških odnosov. Medmrežje je postalo zanj »prostor«, kjer premišljuje o načelih, ki so temelj odnosov kot tudi umetnosti. Tako v lastnem ustvarjanju, kot tudi v projektih, ki jih vodi kot kustos in mentor, posebno pozornost namenja nevidnim človeškim odnosom, ki se tkejo med nastajanjem večjih projektov, v katerih sodeluje več avtorjev. Ker ima bogate izkušnje kot slikar in kot oblikovalec, uporablja pri svojem ustvarjanju različna umetniška načela. Njegovi umetniški projekti so natančno premišljeni in prefinjeno »dizajnerski«, oblikovanje pa jih spremeni v pravo umetnost. V svoje delo vključuje glasbo in besedila ter tako vsakič ustvari novo večkulturno okolje.
Od leta 2017 je soustanovitelj in kurator Centra sodobne umetnosti Pivka.
Naslov: Juršče 97, 6257 Pivka, Slovenija +386 41 932312 bagrat.art@gmail.com
Benjamin Žnidaršič razstava Umetnost ne pozna ovir
Benjamin Žnidaršič je rojen 21.junija 1959 v vasi Podcerkev v Loški dolini. V Cerknici je končal osnovno šolo. Ko je obiskoval Srednjo elektrotehnično šolo v Ljubljani se je preselil v Komendo na Gorenjsko. Po končani srednji šoli se je zaposlil kot tehnolog v podjetju IMP Ljubljana. Medtem se je oženil in dobil dve hčerki Urško in Nežo. Pri padcu s češnje si je leta 1986 poškodoval hrbtenico in ostal tetraplegik. Po poškodbi hrbtenice se je izdal tri pesniške zbirke Ritem srca, Most na drugi breg in Zlate perutnice in delo v prozi Govorica življenja. Pri Zvezi paraplegikov Slovenije od leta 1994 do 2005 vodi kulturno dejavnost. Ob organiziranju likovnih tečajev, je začel slikati tudi sam. Občasno je začel slikati leta 2000, resneje pa se je za slikanje odločil ko je 2003 postal štipendist Mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami. Slikanje je sedaj postalo njegov način življenja. Živi in dela v Postojni. Benjamina Žnidaršiča je očaralo okolje njegovih rojstnih krajev, ki mu pomenijo motiv in impresijo. V tehniki akvarela je njegova slika abstrakten pogled šopka, ki spremeni cvetlično tihožitje v malodane breztelesni privid. Po svoje
komponirana narava pa zajame pokrajino kot celoto, ne da bi jo obremenjeval s podrobnostmi. V njih je vsa gradnja slike poejena posebnim kompozicijskih rešitvam in učinkom. Tehniki olja in akvarela, v katerih umetni
k ustvarja, dajeta veliko možnost in svobodo subjektivnih predstav in asociacij. V letu 2009 je postal pridruženi član, leta 2011 pa polnopravni član mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami (VDMFK – Vereinigung der Mund und Fussmalenden kunstler). Je član Likovne sekcije pri Zvezi paraplegikov Slovenije, član Likovnega društva Relik iz Trbovelj in direktor zavoda ARS VIVA.
Barbara Stegel predstavlja svoj knjižni prvenec.
O novih oblikah pisanja izkustvene literature, ki skozi posredovanje osebne izkušnje preči svetove se bo z Barbaro Stegel pogovarjala Valentina Smej Novak, urednica založbe Totaliteta. Postojnčanka Barbara Stegel je magistrica poslovnih ved in uspešna poslovna ženska, vendar zase pravi, da je po duši dama potepuh, iskalka od nekdaj. To je je pognalo v svet, od Sibirije do Kitajske, od Indije do Amazonije in spet nazaj na domačo kmetijo v bližini Postojne. Prvinska ljudstva so jo očarala, saj po njenih besedah še vedno znajo preprosto in obenem sofisticirano črpati iz narave in ji tudi vračati, vrtijo ekološki krog in imajo etičen odnos do vsake stvari, zato njihovo družbo nekoliko idealizirano ocenjuje kot predideološko in hkrati postideološko družbo. Na svojih potovanjih se pogumno prepusti prvinskim izkušnjam in skozi starodavne šamanske prakse odkriva samo sebe. V knjigi do obisti iskreno opiše izkušnje in vizije, hkrati pa pozorno motri dogajanje in jih razumljivo ter iskreno ubesedi.