Na razstavi, ki jo pripravljamo v sodelovanju z restavratorjem in zbiralcem umetnin Frankom Pleškom, bo moč videti dela jugoslovanskih umetnikov iz časa, ko je bila naiva v poznih šestdesetih in sedemdesetih letih na višku svoje priljubljenosti.
Likovna razstava Jugoslovanska naiva
V najširšem kontekstu je naivna umetnost likovno ustvarjanje avtorjev brez formalne izobrazbe v likovni smeri, ki jim je s pomočjo talenta in pomoči posameznikov uspelo oblikovati svoj prepoznavni likovni izraz in se uveljaviti. Smer samoukega ustvarjanja so različni likovni kritiki poimenovali tudi nagonska umetnost, neoprimitivna umetnost, marginalna umetnost, kmečka umetnost, na slovenskem pa se je za naivne slikarje uveljavilo ime samorastniki (Mirko Juteršek). Prvič so naivo kot vejo umetnosti začeli obravnavati v Franciji, tipični predstavnik je Henri Rousseau (1844 – 1910).
Pomemben delež k prepoznavnosti in popularnosti naivne umetnosti, ki se je razvijala sočasno z moderno, je prispevala jugoslovanska naiva. Dve svetovno znani šoli naivnega slikarstva sta bili v Hlebinah na Hrvaškem in v Kovačici v Srbiji.
V Hlebinah so se v tridesetih letih dvajsetega stoletja začeli umetniki, z izobrazbo ali brez, z namenom izmenjave izkušenj združevati v skupine. Hrvaški slikar Krsto Hegedušić, ki je zasnoval hlebinsko šolo, je izobraževal okoliške samouke slikarje, med katerimi sta bila tudi Ivan Generalić in Franjo Mraz, danes najvidnejša predstavnika hrvaške naivne umetnosti. V ruralnemu zakotju Hrvaške, kjer sta industrializacija in urbanizacija počasi prodirali, so hlebinski umetniki, kmetje, med katerimi je tudi Ivan Lacković, brez splošne ali formalne likovne izobrazbe, z namenom skozi umetnost spregovoriti o sebi in o svojem družbenem položaju, pri upodabljanju figuralnih in pripovednih motivov izhajali iz ljudske zapuščine in v duhu razrednega boja.
Kovačica, majhno naselje v Vojvodini, je danes poznana prav po naivnem slikarstvu, ki se je tam začelo razvijati v začetku četrtega desetletja 20. stoletja, ko je začelo prihajati do neskladij med formalno umetnostjo in razvojem srbske družbe kot celote. S slikanjem eksotičnih motivov in reproduciranjem del so začeli amaterski slikarji, ki so kasneje pod vplivom Stojana Trumića, akademskega slikarja, nadgradili pripovednost svojih del. Ob slikanju nostalgičnih in idiličnih tem, ki govorijo o preteklosti, življenju na ulici, delu na polju, podeželskih dvoriščih … so umetniki, katerim so se kasneje pridružili Mihal Bireš, Vladimir Boboš, Martin Jonaš, Jan Knjazovic, Zuzana Halupova, Pavel Hrk, danes v svetu naivnega slikarstva znana imena, uspeli razviti likovni jezik, izviren bodisi v motivnem bodisi likovnem izrazu.
S številnimi razstavami in publikacijami doma in v tujini so jugoslovanski naivci počasi pridobivali na mednarodni prepoznavnosti, njihova umetnost pa je bila primerna promocijska podoba jugoslovanske države, ki je s socialističnim režimom hotela uveljaviti idejo dostopnosti in pripadnosti umetnosti vsem, ne le elitam. Po drugi svetovni vojni je naiva, kot del historičnih avantgardnih gibanj, izgubila svojo uporniško in družbeno angažirano noto likovne vsebine, značilnost kasnejšega obdobja naive so postali ponavljajoči se pastoralni motivi in fantazijske krajine. Šestdeseta leta pomenijo zlato dobo za jugoslovansko naivo, ki pa je proti koncu sedemdesetih že prehajala v zaton.
Pri nas sta med naivci uveljavila koroška slikarja Jože Tisnikar (1928-1998) in Anton Repnik (1935 -2020), katerega slika je tudi del razstave.
V Sloveniji Galerija likovnih samorastnikov Trebnje že od leta 1971 zbira, preučuje in razstavlja dela naivnih oz. samorastniških umetnikov iz Slovenije in drugod, medtem ko v Trebnjem vsako leto, od leta 1968, poteka Mednarodni tabor likovnih samorastnikov Trebnje. Razstava likovnih del jugoslovanskih naivcev, ki je na ogled v naši knjižnici, pa je del zasebne zbirke Franka Pleška.